o pasmi 

IZVOR

Tibetanski terier je ena izmed pasem, ki so se stoletja razvijale na Tibetanski planoti. Raziskovalci izvora psov predvidevajo, da pasma izhaja iz precej večjega dolgodlakega ovčarskega psa (podobnega današnji južno-ruski ovčarki), ki je bil razširjen na področjih današnjega Kazahstana, Mongolije in Tibeta in ki naj bi bil tudi prednik madžarskih pasem - komodorja in pulija. Neprijazno podnebje in verovanje Tibetancev, da so psi reinkarnacije menihov, ki so v prejšnjem življenju grešili, sta ustvarila čisto posebne pogoje za življenje psov v Tibetu. Na eni strani so živela in še dandanes živijo krdela potepuških psov, sestradanih in zanemarjenih, ki pa jih nihče ne preganja in opravljajo izredno pomembno delo “smetarjev”, ker požrejo vse količkaj užitne odpadke. Na drugi strani pa z ljudmi še stoletja živijo psi, ki so glede na siceršnje pomanjkanje, dobro hranjeni in lepo negovani (Tibetanci namesto pasjih šamponov za nego dlake svojih psov uporabljajo kar droben pesek - podobno, kot so ga naše babice uporabljale za čiščenje posode). Predvsem so ti psi še stoletja v stalnem stiku z ljudmi, saj živijo kot družabniki in čuvaji v krogu družine in ne priklenjeni na verigo na dvorišču.
Tibetanske pse so pogosto poslali kot dragoceno darilo vladarjem okoliških dežel - predvsem Kitajske in ti psi predstavljajo pomembno izvorno obliko tako kitajskih ter posredno tudi japonskih psov malih pasem. Nomadski pastirji (predvsem iz zahodnih in severnih predelov Tibeta) so za svoje potrebe vzrejali nekaj višje in močnejše 'apse', ki so bili bolj čuvaji šotorov in družabniki (saj so imeli za čuvanje čred velike pse molosoidnega tipa, ki jih na Zahodu poznamo kot tibetanske mastife), s tem da so po tradiciji manjše, nežnejše a še vedno visokonoge mladiče podarili menihom, ki so vzrejali svoj tip psa. Oba tipa teh psov danes poznamo kot tibetanskega terierja.
Zgodovino tibetanskih terierjev na Zahodu je začela v dvajsetih letih tega stoletja za tedanji čas dokaj nenavadna škotinja - zdravnica Agnes R. H. Greig. Dr.Greigova je bila ena prvih žensk, ki so se okoli leta 1900 odločile za zdravniški poklic, še več - v tem času je strokovno daleč presegala svoje kolege. A to ji ni zadostovalo in odšla je službovat v severno Indijo, ki je bila takrat pod britansko kolonialno oblastjo. Dr.Greigova je izhajala iz zelo 'pasje' družine. Njena mati je bila zelo znana vzrediteljica koker španjelov in japonskih španjelov (japan chin). Kasneje je tudi njena sestra Daisy vzrejala predvsem tibetanske španjele in lhasa apse, ki jih je dr.Greigova poleg tibetanskih terierjev pripeljala s seboj iz Indije. Leta 1922 je dr.Greigova operirala Tibetanko in medtem, ko je le-ta okrevala, je psička, ki jo je bolničina družina pripeljala s seboj, skotila mladiče. Kot izraz hvaležnosti je tibetanska družina enega od mladičev poklonila dr.Greigovi. Belo-zlata psička z imenom Bunti





je s svojim videzom in značajem osvojila dr.Greigovo. Pokazala jo je indijskim poznavalcem, ki pa podobnega psa še niso videli. V naslednjih letih je dr.Greigovi s pomočjo njej naklonjenih maharadž (in njihovih zvez s tibetanskimi lamami) uspelo dobiti če nekaj psov istega tipa iz Tibeta in severne Indije. V severno Indijo so prihajali psi iz Tibeta (tudi drugih 'pasem', ne le tibetanski terierji) s svojimi gospodarji - trgovci in gonjači čred, ki so potovali po starodavnih karavanskih poteh. S prvim, v letu 1924, ter naslednjimi nekaj legli, je Dr.Greigova postavila temelje današnji vzreji tibetanskih terierjev. Po pregledu treh generacij tibetanskih terierjev, med njimi je bilo nekaj potomcev paritve v najožjem sorodstvu, je indijski Kennel Club pasmo leta 1930 priznal in s pomočjo dr.Greigove sestavil prvi standard, Mr.Binks of Ladkok pa je postal prvi (indijski) šampion. Med svojim bivanjem v Indiji je dr.Greigova poslala materi v Veliko Britanijo nekaj tibetanskih terierjev in ko se je po letu 1930 za stalno vrnila domov, je s seboj pripeljala še nekaj najboljših predstavnikov svoje vzreje. Prvi tibetanski terierji so bili registrirani pod imenom Ladkok po psarni matere dr.Greigove. (do leta 1940 je bilo registriranih pod tem imenom skupaj 157 psov). Dr.Greigova je po povratku osnovala psarno z imenom Lamleh - po kateri se od tam izhajajoče linije tibetanskih terierjev še sedaj imenujejo. V britanski kinologiji je v tistem času vladala precejšnja zmešnjava, saj so kot isto pasmo (pod imenom 'Lhasa Terrier') ocenjevali današnje lhasa apse in tibetanske terierje. Leta 1934 je dr.Greigovi in vzrediteljem lhasa apsov uspelo tudi uradno ločiti obe pasmi, ki ju odtlej poznamo pod današnjimi imeni. Ime tibetanski terier je bilo precej ponesrečeno izbrano, ker psi te pasme v resnici spominjajo na terierje le po velikosti, v vsem drugem, tako po značaju kot po zgradbi, kvaliteti dlake in predvsem izvoru, pa so čisto drugačni. Tibetanski terier ni lovski pes in le redki imajo ohranjenega nekaj lovskega nagona, a velika večina se za divjad v gozdu ne zmeni. Tudi agresivnost do ljudi je za to pasmo popolnoma netipična. Oblika glave tibetanskega terierja je čisto 'neterierska', z opaznim stopom, dokaj narazen vsajenimi očmi in s pogosto kleščastim ali predgrizavim zobovjem. Tudi nizko nastavljena skočna sklepa zadnjih nog ter edinstvene velike in ploščate šape so tipične le za tibetanske terierje. Prvi tibetanski terierji so bili praviloma predgrizavi, toda Angležem je kmalu 'uspelo' spremeniti ugriz v prid škarjastega, a za ceno izgube tipičnega aziatskega videza.

Za drugo dokaj izrazito linijo so bili značilni nekaj manjši in kompaktnejši psi nežnejše konstitucije. Podobni so bili začetniku te linije: manjšemu, belemu psu z imenom Thoombay of Ladkok, ki je, tako kot še nekateri drugi, izhajal iz samostanske vzreje. Thoombay of Ladkok je bil tudi prvi tibetanski terier, ki je osvojil CC na Crufts'-u leta 1938 (star enajst let) in hkrati prvi angleški šampion. Leta 1953 je policijski načelnik in vzreditelj poentrov J. Downey med sprehodom v bližini londonskih dokov našel kosmatega temno sivega psa in ga posvojil. Kmalu so psa opazili njegovi znanci na razstavah in ga prepričali, da gre za tibetanskega terierja. Psa je pregledala komisija sodnikov Kennel Cluba in ga priznala ter registrirala kot tibetanskega terierja z imenom Trojan Kynos (mnogo kasneje se je izkazalo, da je Trojan Kynos sicer bil terier, vendar ne tibetanski). Trojan Kynos je postal v naslednjih letih šampion in za družino Downey je predstavljal osnovo njihove vzreje tibetanskih terierjev - Luneville linije. Druga začetnica Luneville linije je bila zlato-rumena psica Luneville Princes Aureus, katere mati je bila Princess Chan, sicer psica neznanega porekla pripeljana iz Indije. Downeyi so z načrtnimi paritvami svojih psov v ožjem sorodstvu zelo hitro utrdili “svoj” tip tibetanskega terierja. Psi te linije so bili nekaj manjši, bolj izenačeni, hitreje so odrasli, predvsem njihova dlaka je bila hitreje zrela. Tudi njihov značaj je bil bolj terierski. Downeyi so svoje pse za tiste čase vrhunsko pripravljali za razstave, zato so si kmalu pridobili mnogo privržencev. Dr. Greigova je ostro nasprotovala priznanju Trojan Kynosa za tibetanskega terierja, vendar brez uspeha. Že precej v letih se je še bolj izolirala od ostalih angleških rejcev in do svoje smrti leta 1972 je večino svojih najboljših psov poslala svoji prijateljici Alice Murphy (Kalai) v ZDA ter nekaj v Skandinavijo in Nemčijo.Po smrti dr.Greigove so večino od skoraj stotih tibetanskih terierjev usmrtili, le nekaj jih je uspelo rešiti peščici zagnancev, npr. Angeli Mulliner, in predvsem oskrbnikom posestva dr.Greigove - družini Beesley, ki jih je pod imenom Lehlam vzrejala do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja.Medtem so najprej v Veliki Britaniji in nato še drugod po Evropi, z delno izjemo Švedske, popolnoma prevladali tibetanski terierji izvirajoči iz psarne Luneville, ki tudi danes tvorijo večino populacije tibetanskih terierjev.Toda zadnji dve desetletji ljubitelji in vzreditelji vedno bolj cenijo potomce čiste originalne Lamleh linije. Tudi število rejcev čiste Lamleh linije narašla in to kljub majhnemu številu in dolgoletni zapostavljenosti predstavnikov te linije ter predvsem kljub kinološkim sodnikom, vajenih “idealnih” primerkov Luneville linije. Psi Lamleh linije se večinoma razlikujejo od drugih (predvsem Luneville) linij tako po odraščanju (ki traja tja do tretjega leta starosti) kot tudi po večinoma drugačni kvaliteti dlake (ki ima več podlanke in je navadno mehkejša) in po značaju, ki ni terierski. Tudi problemi, s katerimi se vzreditelji srečujejo, so v marsičem drugačni od tistih v Luneville liniji. V zadnjih letih o čisti Luneville liniji ne moremo govoriti, saj večina vzrej dandanes temelji na kombinacijah linij.


ZNAČAJ

Za tibetanskega terierja se svet ne začne in konča z gospodarjem. Je iznajdljiv, iskriv pes z lastnim jazom (osebnostjo). Z veseljem sodeluje, kar pa zanj ni podrejanje. S popolno podreditvijo izgubi velik del svoje razigranosti in notranjega čara. Po drugi strani tibetanski terier ni terier v klasičnem pomenu besede, torej trma in neprestana 'navitost' nista značilnosti pasme, še manj lovski nagon. Ena najlepših lastnosti tibetanskih terierjev (kot tudi tibetanskih pasem na splošno) je njihova umirjenost doma, v stanovanju. Stalnega živčnega cvileža, vlečenja za hlače in poskakovanja pri teh psih ni in svoje sodelovanje v družinskem življenju večinoma omejijo na nadzor (npr. leže na fotelju) ali ležanje pod mizo, ko se družina zbere pri kosilu. Na sprehodu pa se tibetanski terierji spremenijo v vesel klobčič dlake in opazovanje njihovega gibanja, njihovih hitrih obratov sredi skokovitega galopa ter lahkotnega preskakovanja ovir (npr. drugega tibetančka po dolgem), je pravi užitek. Nekateri med njimi radi nosijo (bolj kot prinašajo) palico, drugi radi plavajo (vsi se radi podijo po blatnih lužah) in najdejo se celo taki, ki splezajo na drevo.

NEGA

Ena od značilnosti tibetanskega terierja je dolga dlaka, ki je v kombinaciji z barvo eden poglavitnih čarov te pasme. Kožuh sestavlja dlaka dveh tipov :

1. Krovna dlaka - bujna, dolga, tanka, vendar ne svilnata niti volnata, na otip podobna lasem, srednje težka, ravna ali valovita, vendar ne kodrasta. Kvaliteta krovne dlake se običajno razlikuje glede na to kakšne barve je pes - svetli - beli, zlati ter smetanasti psi imajo večinoma tanjšo dlako, psi sobolje barve (zlato rjava dlaka s črnimi konci) in sivi psi imajo težjo in debelejšo dlako, dlaka črnih psov pa je navadno najdebelejša. Vendar obstajajo velike razlike v kvaliteti dlake tudi med psi iste barve. Krovna dlaka pri odraslem psu normalno ne izpada oz. le v manjših količinah (npr. pri psici po gonitvi, leglu) in močne menjave dlake spomladi in jeseni ni opaziti.

2. Podlanka - krajša, tanka, volnata. Značilnost tibetanskih terierjev je, da se odmrla podlanka nabira ob korenu krovne dlake ter tvori vozle, ki se kmalu spremenijo v klobučevinaste preplete in na prave zaplate spolstene dlake.

© P.Peer


















free templates

This free website was made using Yola.

No HTML skills required. Build your website in minutes.

Go to www.yola.com and sign up today!

Make a free website with Yola